ok, jst sem veganka komaj 2 meseca. itak sm že prej jedla meso samo ob vikendih zarad skupnih kosil, ne ker bi mi blo dobr. že dolgo se je kuhal v men to, da ne bi jedla mesa, pa nekak nism mela dost moči da bi se odločla za to. potem pa mi je blo dost tega, in nekak se mi res ne zdi moralno jest živali, pa njihove izdelke.
problem pa je v tem , da moji starši misljo, da bom zbolela, od "te" hrane. in težko se je vsak dan soočat s tem. zadnjič sem v sobi ravn navdušeno pregledovala presnojedske recepte, ko pride mami v sobo in mi reče:" če se še vedno matram s to hrano?" mislim, take izjave mi res spravjo v slabo voljo. mislim, jst vem da oni tega ne bojo nikol razumel, ker majo meso na mizi vsak dan. in oči me vdno vpraša, če bom jedla. mogoče misl da me meso mika, ampak se mi naravnost gabi mrtvo meso na krožniku. sej zdj ko bo konc študentskih počitnic bo bolš, ker vsaj med tednom ne bom doma, in ne bo nobenga skrbel kaj jem:)

zanima pa me, kako se vi spopadate s temi problemi? ???

Oh, večni problem presnojedstva. Ti se počutiš super, izgledaš super in ti vsi ostali okoli, ki se počutijo zanič in izgledajo še slabše, pridigajo da boš zbolel ali celo umrl na taki hrani.

Na začetku sem se jezil, mi je šlo na jetra, vedel sem da imam prav, a jih ne prepriča nič. Mamin pogled, ki je kazal njeno neizmerno ljubezen in žalost nad mano, ko se vendar tako uničujem pred njenimi očmi, me je razkuril do skrajnosti.

Nekaj let kasneje.

Smejem se vsem in jim govorim, da zdaj je pa izgleda res že skrajni čas, da zbolim in umrem od te nevarne hrane.

In glej čudo, danes mi praktično nobeden več ne teži, če seveda jaz ne začnem te teme, kar pa je praktično nikoli.
Čim manj omenjanja hrane, čim manj dajanja nasvetov (razen tam kjer so zaželeni) in posledica je veliko več sprejemanja in miru s strani vsejedcev.

Malo še zdrži miska1988 in boš videla da bo kmalu bolje.

ok, ja hvala za nasvete. sej sčasoma bo verjetn res bolš, pač poskušala bom ignorirat izjave drugače mislečih okol mene:)
drugač pa je to res problem, dopovedat jim, da se ne matram, ampak uživam ob zdravi in sveži hrani. tud ko to povem , verjetn misljo da lažem:)

še en problem pa je moj fant, ki se zmrduje nad mojo hrano. to me res moti. ne ve niti ka je pira, kvinoja, no zdj ve ka je avokado, sam ga noče probat. za njega je važn da je meso, pa je srečen.

Sam res, kam gre ta svet. Dobiš občutek, da tvoji bližnji non stop iščejo občutek krivde v tvojih očeh, občutek nemoči, podhranjenosti, bolezni ... kot bi želeli, da se jim opravičiš, ker jih spravljaš v nelagoden položaj. Lažje bi prenesel, če bi kazali znake nevoščljivosti, kot pa takole. Ko sem bil še sam na mesni hrani sem bil dejansko kar malo "fauš" vegetarijancem, ki so "zmogli zdržati" brez mesa . Ja, namesto, da bi se vsejedi opravičevali nam, ker s svojim načinom življenja vzpodbujajo intenzivno živinorejo, ki ima posledično zelo uničujoč vpliv na okolje (če pustimo posameznikovo zdravje ob strani), mečejo očitke na nas in nas imajo za razvajene. Ampak ćesa naj bi bili krivi in zakaj mislijo, da smo razvajeni?
In potem ti začnejo pridigati o tem, kako je sosedov Franček shiral, ko je pol leta jedel samo jabolke (le kdo bi si mislil ). Pa o tem kako npr. moj dedek živi že 96 let, najrajši od vsega pa uživa meso in sladkarije. Solate še povohati noče. Ampak pri tem pa pozabljajo, da tudi med presnojedci/vegani/vegetarijanci obstajajo skrajneži, ki so slab vzor za ostale podobno usmerjene (heh, tudi puding vegetarijanci so lahko pravi debeluščki). Poleg tega je moj dedek že vsaj 30 let non stop bolan in zadnja leta mentalno povsem odsoten, telesno pa komaj zmore par korakov. Ampak on se še kar drži napram drugim starostnikom. Kar oglej si človeštvo v domovih za ostarele občane. Umetno jim podaljšujejo življenje z zdravili (ki imajo nanje mnogo hujše stranske učinke kot bi to želela priznati uradna medicinska stroka) in kvazi oskrbo. Ampak tam boste našli sedemdeset, osemdesetletnike, povsem nepokretne, obnemogle, intelektualno na ravni desetletnih otrok, ki znajo edinole razpredat o vremenu, svojem pokojnem možeku ali ženički ter davnih časih, v katerih mladi niso bili tako razvajeni kot so/smo sedaj. Večina izmed njih (ne hecam se, sem videl na lastne oči) se zmrduje že, če v goveji juhi, ki jo želijo imeti na mizi skoraj vsak dan, uzrejo delček peteršilja ali, bognedaj! korenja. Zelenjava je pač dobra edinole za prašiče, pravijo. In takšne vsejede osebke nam dajejo za zgled naši bližnji . Pa ne da je moj namen, da bi se zgražal nad starostniki (nekateri so intelektualno pa tudi fizično povsem čili. Kar poglejte Stanovnika pa Gustinčiča pa Bučarja). Saj vem, da so večinoma preživeli težko odbdobje svojega življenja (obe vojni, med drugim) in je zanje bržkone prepozno, da bi se spremenili. Ampak povedati želim sledeče: okolica se rajši nagiba k temu, kar je poznano, pa četudi k sladkorni bolezni, sivi mreni in invalidskem vozičku pri sedemdestih. Jebiga, to je naravno, tukaj nič ne moreš, pravijo. Bojijo se neznanega, »nemogočega« in nas želijo pred tem dobrohotno zaščititi. Moja babica in dedek sta prepričana, da se brez mesa ne da živeti (le kako sta med vojno preživela skoraj 2 leti brez mesa, večinoma ob zelju, kromprirju in žgancih), kaj šele brez kuhane hrane. No, jaz ju ne mislim prepričevati v nasprotno.
Tudi moja mama se je na začetku tudi precej zmrdovala, dokler ji nisem v roke potisnil Wandmakerja. Ga je res prebrala in bila navdušena. Poleti se je bolj držala presne hrane kot jaz. Bila je skoraj na 100%. Še bolj pa je bila navdušena ko ji je tehtnica ukradla tistih nekaj odvečnih kilogramov in ko se je njeno počujtje bistveno izbolšalo. Edinole zdaj pozimi, je zopet malce skrenila s poti (ja, Narava, daj nam no ponudi malce več svežega sadja, ko si tako vsemogočna ). Ampak saj se nikamor ne mudi, boljše vsaj spočetka malce eksperimantirati s seboj in svojim načinom življenja, kakor slepo slediti množici. Čeprav, upam da v bližnji prihodnosti, ko bo množica že dovolj ozaveščena, takrat ji bo pa priporočljivo slediti. Čeprav ...
Kar se pa tvojega fanta tiče ... sj veš, da smo dedci intelektualno precej omejeni Skoz eno uho not, skoz drugo pa ven, še posebej ko ti ženska med vožnjo pol ure razlaga kako namerava uredit novo hiško ali kakšne barve voziček kupiti za novorojenčka. In ko te na koncu vpraša za mnenje, zaspano odvrneš: "A si kaj rekla, dragica?" Jasno, da tvoj fant ne ve kaj je to pira; najbrž tega nikoli ne bo zares izvedel.
No, sj bom nehal, da ne bojo rekli, da se vtikavam v vsako temo .

Ah jst sm fant pa zelo dobr vem kaj je pira , pa kvinoja itd...pravzaprav tudi uporablam samo izdelke iz teh zdravih stvari..pirine testenine itd...zdej pa celo še razmišlam o samo presni hrani in se kak tedn že trudim. zmanjšal sem že obroke, tako, da jem zelo pomalem in se ne nažiram kot prej...kupu sokovnik, itd...v glavnem v kratkem bom udaru 3 dnevni post potem pa bom vidu kako pa kaj...vsekakor pa nič mlečnih izdelkov, sladkarij in pa mesa.

In ja miska lepo bi blo met enga k ma isti pogled na svet, prehrano itd., bi blo zelo lažje, zanimivo in vse..

Lp

Verjetno se s fantom nista zaljubila zaradi tega, ker sta se ujemala v prehranjevalnih navadah...

Tako da tudi v naprej negujta tisto bistveno, kar vaju drži skupaj.

Če pa eden izmed partnerjev tega nikakor noče razumet in v nedogled "gnjavi" glede stvari, ki naj ne bi bile bistvene za odnos, pa je lahko problem...



Glede sorodnikov, ki se bojijo da boš zbolela ali celo umrla... Tistemu, ki ima iskreno takšno mnenje, se mogoče splača celo stvar bolje razložit in ga tako pomirit... mu morda povedat tvoje razloge zakaj si se tako odločila... Tisti ki pa noče slišat tvoje strani, pa verjetno ni najbolj iskren in ga kje drugje čevelj žuli

Pozdravljeni

Naj še jaz pristavim svoj lonček k tej temi. Ja, problemi...hmmm...problem nastane, ko sami občutimo, da je temu tako. Včasih je najbolje odmislit, vendar ne gre vedno.

Sem neke vrste muzikant, precej nastopamo s skupino in najprej je vsakemu blazno težko razumljivo, da ne pijem alkohola, kave... Potem prosim za brezmesni krožnik, pa si marsikdo že trka s kazalcem po čelu. Ne moreš biti narodni zabavljač, če ne piješ alkohola in ne ješ pečenke? Tale je pa čuden, pravijo S tem se že dolgo ne obremenjujem več, čeprav se ne morem vedno izogniti "obravnavanju". Na špil si vzamem šop banan, pa je.

Starši pa...ni, da bi govoril. Zbolel boš, umrl, posušil se boš, zobje ti bodo izpadli, pa lasje...sama dva pa polna zdravil, bolečin in tegob. Vsak po svoje torej...sam rad povem kakšno izkušnjo v zvezi s prehranjevanjem, nikoli pa nikogar ne obtožujem ali poučujem, ko je meso, sladkor, maščobe... Mislim, da je največja težava v nas samih. Bojimo se drugačnosti, bojimo se sprememb in revolucij.

Poslušam se, kolikor mi le uspeva. Včasih bolj, drugič manj uspešno, ampak vse se začne in konča v glavi. Glava in celotno telo sta iz tistega, kar jemo. Z zdravo osnovo pa se precej lažje spopademo z zdravljenjem drugega dela našega Jaza, z dušo.

Pod črto...če bi imeli vsi ljudje najprej pri sebi pospravljeno, bi bil svet še lepši.

Lep pozdrav vsem...bodite, kar ste, ne pa, kar drugi pričakujejo od vas.

MTJ

Sama sem na presno prehrano prešla s prehodi.

Začela sem že kar nekaj let nazaj (osnovna šola) z izločitvijo hrenavk in pijač z mehurčki. Takrat seveda nisem razmišljala o tem, da je to prvi korak do zdravega prehranjevanja. Zame je bil to že cilj.

Približno eno leto nazaj sem se odpovedala sladkorju. Poskušala sem izločiti vsako jed katera je na embalaži imela napisano "sladkor". Za razlog sem navedla, da se lažje ukvarjam s športom. To je povzročilo veliko zavijanja z očmi s strani vrstnikov. Verjetno so vsi mislili, da hujšam in je to le muha enodnevnica.
Babica mi šele kakšen mesec ne ponuja več čokolade. Kako je ona reagirala na vse to, lahko preberete nekaj postov više (kitaristdule in njegova mama).
Ker alkohola nikoli nisem pila, so bili prijatelji navajeni, da vedno pijem pomarančni sok ali vodo z okusom. Ob naročanju navadnih vod brez okusov "čeprav imajo vode z okusom čisto malo sladkorja " sem velikokrat slišala, da voda še za v čevlje ni dobra. Ko bi vsaj zamenjali fraze... ena in istih se naveličaš. =)

Približno pol leta nazaj sem pozabila na mesne izdelke. Nekaj časa to ni prišlo do izraza... do šolske več-dnevne ekskurzije, ko sem naročila vegeterjanske jedi: "Meso je Zdravo. Boš umrla brez mesa. Ne dobiš potrebnih beljakovin..." Utišala sem jih preprosto: "Jaz mislim, da je moja prehrana zdrava, ti misliš da ni. Jaz ti ne težim s tem kaj ti ješ, prosim ti ne teži meni." Presenetljivo, delovalo je.

Prijatelji vejo kako jem. Odobravajo ne ampak težijo mi pa tudi ne. Nekateri so mi poskušali slediti z malce nižjim ciljem (sošolka se je odpovedala čokoladi - po njenem to pomeni vsem sladkarijam ampak začetek je dober, sošolec se poskuša odvaditi kajenja rekoč če meni uspe s hrano, bo pa tudi njemu s cigareti...).
Kadar v šoli profesorji predavajo o zdravi prehrani vsi, ki vedo kako je z mojo prehrano, vprašajo mene, če se z rečenim strinjam.

Velikokrat mi tudi rečejo, da ena sirova štručka/čokolada... ne bo ničesar spremenila in se lahko pregrešim. Takrat se jim samo zasmejim in jih pustim v prepričanju, da imajo prav.
Sem pa tudi opazila, da so nekateri kar ponosni na mojo močno voljo. Tisti, ki so bili na začetku največji skeptiki, me sedaj podpirajo. Morda se nam pa nekoč celo pridružijo.

Ja, tudi pri nas so ti problemi.

Sama ne pijem alkohola, kave, gaziranih pijač, večinoma le vodo. Ne jem klobas, svinjine, ne jem vsak dan mesa ipd. in sem pogosto pod drobnogledom, češ kaj pa kompliciram.
SPloh zdaj, ko imam otročka, sva se z možem odločila za drugačno prehrano, ker oba čutiva, da je tu treba veliko spremeniti. Pa ne vprašajte, kako jih poslušava, ker svojemu 12-mesečniku ne dajem sladkarij, sladke smetane, klobas, medu ipd.
Pa moj zakladek poje zelenjavo, sadje, pije sadne in zelenjavne sokove, poje rozine itd., kar kolikor sem uspela videt, večina otrok noče.

Res upam, da se bo počasi ''naša'' miselnost začela spreminjati tudi v tej smeri.